Dediščina
vojnega časa
IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK
Politične in družbene spremembe so pustile svoj pečat na objektih nepremične dediščine na Idrijskem. Še posebej jih je zaznamoval čas prve in druge svetovne vojne, iz katerih danes ostajajo vojaške poti, obmejne utrdbe, grobišča, itd., ki nas opominjajo na bolečo bližnjo preteklost.
Sklop lesenih barak za kuhinjo, strojnico, stavnico in knjigoveznico ter lastno elektrarno, zgrajen leta 1944. V osmih mesecih delovanja v času vojne je tiskarna Slovenija natisnila 313 različnih tiskov v več kot 1,3 milijona izvodih, med njimi edini tiskani dnevni časopis kakega odporniškega gibanja v Evropi – Partizanski dnevnik.
Slovenska vojaška partizanska bolnišnica Pavla, Vojsko
Nastala je po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943, ko se je začela nemška ofenziva na osvobojeno ozemlje in so se partizani umaknili v zavetje Trnovskega gozda. Od začetka leta 1944 do konca vojne je bila njena upravnica dr. Pavla Jerina-Lah, po kateri je bolnišnica tudi poimenovana. V svoji sestavi je imela bolnišnica več postojank, ki so bile zgrajene med Čekovnikom in Mrzlo Rupo, od Tisovca do Golakov na izredno težko dostopnem terenu. Osrednja postojanka z devetimi barakami, vso opremo in malo elektrarno je stala nad Krekovšami. Do osvoboditve se je v SVPB Pavla zdravilo skoraj tisoč ranjencev.
Grobišče na Vojščici, Vojsko
Povojno grobišče iz časa 2. svetovne vojne. V njem so pokopani vojaki, padli na širšem območju Vojskega, Trnovskega gozda in Idrijskih Krnic med leti 1943 in 1945.
Pokopališče je obdano z nizkim zidom in ima nagrobne kamne v obliki svinčenk, na katerih so imena pokopanih. Pred pokopališčem je kamnit obelisk z vklesanim posvetilom.
Liberator B-24, Dole
Med drugo svetovno vojno so slovensko nebo pogosto preletavale eskadrilje zavezniških bombnikov.
Usodnega 16. decembra 1944 je proti več ciljem v Nemčiji poletela 15. zračna sila s 600 bombniki B-17 in B-24. Napad je potekal brez posebnosti, saj je bil dan oblačen in se jim je skoraj v celoti uspelo izogniti flaku in protiletalskim granatam. Edino letalo, ki je bilo zadeto nad ciljem, je bilo letalo, ki je svojo pot pozneje končalo v bližini Dol. V nemškem protinapadu je bila namreč na več mestih prestreljena gorivna instalacija, odtekanje je bilo preveliko in po preletu Alp so na letalu obstali vsi motorji.
Vsem 11 članov posadke je uspelo izskočiti pred strmoglavljenjem letala. Konec vojne so dočakali v ujetništvu, a so se nato varno vrnili domov.
V muzeju so razstavljeni eksponati, ki so jih uporabljali vojaki vse od 1. svetovne vojne pa do osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991. Na ogled je postavljenih 45 lutk (vojakov) v originalnih uniformah in preko 100 vrst orožja, ki so ga uporabljali v spopadih in borbah. Obiskovalcem je na voljo veliko dokumentov, fotografij in odlikovanj Idrijčanov, ki so pustili velik pečat na našo polpreteklo zgodovino.
Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je bil ustanovljen leta 1995, hrani preko 2000 kosov vojaške opreme in ostalin iz 1. svetovne vojne. Poudarek je na zaledju in feldbanu. Naslov zbirke »Da ne bi pozabili« ima namen ohraniti našo dediščino, prikazati norijo vojn in opominjati naše rodove, da se take zgodbe ne bi ponovile.
Idrija si je od nekdaj prizadevala za železniško povezavo s svetom, vendar jo je dobila šele med prvo svetovno vojno – in še to le za zelo kratek čas. Osnovni namen te železnice je bil namreč oskrbovanje soške fronte, zato je šla – bolj kot ne po naključju – šele v zadnjem delu skozi Idrijo do Dolenje Trebuše.
Po šesti ofenzivi, ko je avgusta 1916 padla Gorica in je bila oskrba avstro-ogrske vojske po Transalpini prekinjena, je oskrba bojišča potekala ob Soči pod Banjško planoto (del bojne črte med Gorico in Tolminom) pretežno iz Logatca. Po obstoječih cestah od logaške železniške postaje do Godoviča in naprej do Črnega Vrha ter skozi Zadlog in širne gozdove Trnovske planote proti Lokvam so izredno hitro položili montažni feldban (nem. Feldbahn).
Podobno so med 1. in 20. septembrom 1916 ozkotirno progo položili tudi proti Idriji. Tu so morali kar nekaj kilometrov železniške trase narediti na novo, saj je imela obstoječa »Francoska cesta« ponekod prevelik naklon in preostre ovinke. Tik pred »čudežem pri Kobaridu« ob koncu oktobra 1917 so ta krak železniške proge podaljšali do Dolenje Trebuše, kjer so vojaške tovore pretovarjali na žičnice.
Zelo hitro se je pokazalo, da ozkotirne železnice za oskrbo tega dela fronte ne bodo zadostovale, zato so nemudoma začeli trasirati normalnotirno železniško progo, ki naj bi potekala iz Logatca do Črnega Vrha in naprej prek Cola v Ajdovščino. Zemeljska dela na terenu so stekla na začetku leta 1917 in do oktobra so opravili večino del na odseku med Logatcem ter Kalcami (predora Naklo in Kalce, vojaška železniška postaja zahodno od Napoleonovega drevoreda v Dolnjem Logatcu, nasipi in useki). Odsek proti Godoviču je bil izdelan le deloma (useki, nasipi); prebita in deloma dokončana sta bila tudi oba predora v dolžini 160 in 380 m južno od Godoviča. Da je bilo tako obsežno delo izvedeno v tako kratkem času, je zasluga predvsem vojnih ujetnikov, večinoma Rusov. Menda jih je bilo okoli 20.000, prav toliko pa so pri delu uporabljali tudi konj. Ujetniki so bili nastanjeni po vojaških barakah na različnih krajih – pač tam, kjer so bile potrebe.
Idrijski krak železnice se se je odcepil pri Cestnikovi rajdi južno od Godoviča, potekal dobre tri kilometre po Francoski cesti, potem pa po povsem novi trasi navzdol po strmih bregovih in stenah nad Zalo. Na vrhu Ključ nad Divjim jezerom je prek mostu prečkal Francosko cesto in se usmeril proti dolini Bele oz. Idrijce. Do veksla, tj. vodoravnega dela proge, kjer so vlaki nad Strugom spremenili smer vožnje, so morali v živo skalo prebiti okoli 25 m dolg predor in takoj za njim še enako dolgo galerijo. Tik pred prebojem fronte pri Kobaridu so poleg veksla zgradili še polkrožni leseni most in s tem verjetno precej izboljšali prepustnost proge. Od tam se trasa spusti za nadaljnjih 50 višinskih metrov in kak kilometer pred Divjim jezerom doseže cesto, ki vodi v Idrijsko Belo.
Celotna dolžina feldbana z obema krakoma, tj. s tistim čez Črni Vrh in Trnovski gozd proti Lokvam ter s tistim preko Idrije do Dolenje Trebuše, je bila okroglih 100 kilometrov. Vozičke so po teh ozkotirnih progah vlekli konji, pozneje pa majhne lokomotive.
Italija je svoj vstop v prvo svetovno vojno na strani antante pogojevala s pridobitvijo avstro-ogrskega ozemlja Južne Tirolske, Primorja in Dalmacije. To ji je bilo obljubljeno z londonskim memorandumom, pravico do okupacije pa si je izsilila z mirovnim sporazumom z Avstro-Ogrsko 3. novembra 1918. Poleg Primorja je zasedla tudi dele Kranjske in Koroške ter se z nekaterih manjših delov umaknila šele po podpisu rapalske pogodbe 12. novembra 1920. S tem je državna meja med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo potekala v dolžini 250 km po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem ter razdelila slovenski narod in ozemlje. Meja je uradno obstajala vse do podpisa pariške mirovne pogodbe leta 1947, ko se je vrnila na rob Padske nižine.
Italija je v 20. in 30. letih ob svoji celotni svoji kopenski meji pričela s sistemsko zasnovo in gradnjo obrambnih del, uradno pa se je utrjevanje t. i. Alpskega zidu pričelo leta 1931. Gradnji vojašnic v vseh večjih krajih, ki je potekala od leta 1924 dalje, se je leta 1933 pridružila tudi gradnja podzemnih utrdb, s katerimi so zapirali prehode v notranjost države. Obrambni sistem je prišel v operativno rabo po letu 1936, dograjevali pa so ga vse do leta 1943 in po drugi svetovni vojni uporabljali vse do leta 1991.
Na območju občin Idrije in Cerkno obstaja več obrambnih skupin Alpskega zidu, ki so imele skupno nalogo preprečevanja prehoda čez Hrušico in Trnovski gozd v Vipavsko dolino ali po dolini Idrijce do Soške doline. Obrambne skupine so tako obstajale pri Godoviču, Črnem Vrhu nad Idrijo, Zadlogu, Podroteji pri Divjem jezeru, Idriji, Spodnji Idriji, Želinu, okoli Cerknega in na Poreznu, vmesni prostor pa zapolnjujejo različna začasna obrambna dela ter zaledni stalni topniški položaji, ki so najbolj ohranjeni v Idrijskih Krnicah. Večina obrambnih skupin je poleg ledinskih oz. krajevnih dobila še imena po padlih italijanskih vojakih in častnikih v prvi svetovni vojni. Neposredno ob mejni črti je bil vzpostavljen tudi sistem manjših vojašnic, vse pa so povezovale številne nove ceste, ki so vojski zagotavljale nemoteno gibanje po območju.
Obrambni objekti pri Godoviču
Zaradi bližnjega mednarodnega mejnega prehoda pri Hotederšici je obrambna skupina pri Godoviču sodila v t. i. prvi obrambni pas. Sestavljena je bila iz petih podzemnih utrdb, od katerih je bila ena opremljena tudi z dvemi protitankovskimi topovi tipa Nordenfelt. Pri gradnji so izkoristili skoraj dokončan železniški tunel iz prve svetovne vojne in v njegovem severnem vhodu zgradili podzemno utrdbo z jekleno kupolo – enake najdemo tudi pri ostalih obrambnih skupinah. Obrambna skupina je sprva ščitila le prehod proti Črnem Vrhu nad Idrijo, tik pred vojno pa so pričeli z gradnjo novih del nad cesto proti Idriji, a so ostala nedokončana.
Obrambni objekti pri vodnem kanalu Rake, Idrija
Pri sotočju Idrijce in Zale je obstajala obrambna skupina Alpskega zidu Podroteja, ki je zapirala prehod iz Idrije ali Godoviča v zgornjo dolino Idrijce in dalje mimo Putrihovih klavž proti Trnovskemu gozdu. Prehod zapirajo tri podzemne utrdbe, protitankovske ovire in položaji za protititankovske topove ter opazovalnica in zaklonišča višje nad dolino. Eno izmed zalednih zaklonišč se nahaja tik ob Divjem jezeru. Po italijanskem običaju je obrambna skupina ime nosila po padlih vojakih v prvi svetovni vojni, v tem primeru po Guidu Pellizariju, topničarju, ki je padel novembra 1915 pri Fari pod Krasom.
Obrambni objekti pri Črnem Vrhu nad Idrijo in Zadlogu
Skupaj kar šest podzemnih utrdb v dveh obrambnih skupinah ter večje število podzemnih zaklonišč, topniških položajev, vojašnic in strelskih jarkov je zapiralo cestna prehoda proti Colu ter vzporedno manjšo cesto proti Otlici in Predmeji. Največja izmed utrdb je danes poplavljena, saj služi kot zbiralnik za vodo na sicer z vodo skopi kraški planoti. Osrednja obrambna skupina je na samem vrhu prelaza in je nosila ime po Ferrucciu Trombi, italijanskemu generalu, ki je padel novembra 1915 pri Oslavju nad Gorico.
Idrijska vojašnica in obrambni objekti ob potoku Nikova
Idrija je z italijansko zasedbo in potrditvijo meje postala eno izmed poveljniških središč ter imela po številu vojakov eno izmed največjih vojašnic ob rapalski meji. Danes je v vojašnici Costantino Brighenti, ki je bila uradno odprta leta 1933, Psihiatrična bolnišnica Idrija, v mestu pa je ohranjenih več stavb, ki so bile nekdanja poveljstva ostalih mejnih in državnih služb. Obrambna skupina ob potoku Nikova, sestavljena iz treh podzemnih utrdb, je zapirala dolinski prehod višje proti Vojskemu. Idrija bi bila v primeru spopada popolnoma uničena, saj bi napadalec moral proti utrdbam prodirati čez samo mestno jedro. Obrambna skupina je nosila ime po italijanskem Slovencu Valentinu Cudrigu.
Obrambni objekti pri Spodnji Idriji
Tako kot v Idriji je tudi pri Spodnji Idriji obstajala obrambna skupina treh podzemnih utrdb, ki je v bližini vojašnice na območju današnje industrijske cone branila dostop po dolini ob potoku Kanomljica proti Oblakovem vrhu, Dolenji Trebuši in Mostu na Soči. V zaledju obrambne skupine se cesta odcepi do osrednje stalne baterije topništva v Idrijskih Krnicah. Obrambna skupina tu se je imenovala po Luigu Bevilacqui – posthumno odlikovanem podporočniku inženircu, ki je padel februarja 1918 pri kraju San Dona ob reki Piavi.
Topniški položaji, zaklonišča in podzemna skladišča v okolici Jelenka, Idrijske Krnice
Kljub odmaknjenosti Jelenka je zaradi njegove višine in razgledov kraljeva italijanska vojska tu konec tridesetih let namestila baterijo topništva enot mejne straže (GAF), njeni vnaprej pripravljeni betonski položaji, zaklonišča, podzemna skladišča in bivališča topničarjev so vidni še danes.
VISIT IDRIJA
