Dediščina
vojnega časa
IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK
Politične in družbene spremembe so pustile svoj pečat na objektih nepremične dediščine na Idrijskem. Še posebej jih je zaznamoval čas prve in druge svetovne vojne, iz katerih danes ostajajo vojaške poti, obmejne utrdbe, grobišča, itd., ki nas opominjajo na bolečo bližnjo preteklost.
Sklop lesenih barak za kuhinjo, strojnico, stavnico in knjigoveznico ter lastno elektrarno, zgrajen leta 1944. V osmih mesecih delovanja v času vojne je tiskarna Slovenija natisnila 313 različnih tiskov v več kot 1,3 milijona izvodih, med njimi edini tiskani dnevni časopis kakega odporniškega gibanja v Evropi – Partizanski dnevnik.
Med drugo svetovno vojno so slovensko nebo pogosto preletavale eskadrilje zavezniških bombnikov.
Usodnega 16. decembra 1944 je proti več ciljem v Nemčiji poletela 15. zračna sila s 600 bombniki B-17 in B-24. Napad je potekal brez posebnosti, saj je bil dan oblačen in se jim je skoraj v celoti uspelo izogniti flaku in protiletalskim granatam. Edino letalo, ki je bilo zadeto nad ciljem, je bilo letalo, ki je svojo pot pozneje končalo v bližini Dol. V nemškem protinapadu je bila namreč na več mestih prestreljena gorivna instalacija, odtekanje je bilo preveliko in po preletu Alp so na letalu obstali vsi motorji.
Vsem 11 članov posadke je uspelo izskočiti pred strmoglavljenjem letala. Konec vojne so dočakali v ujetništvu, a so se nato varno vrnili domov.
Vojni muzej hrani preko 2000 kosov vojaške opreme in ostalin iz 1. svetovne vojne. Poudarek je na zaledju in feldbanu. Naslov zbirke »Da ne bi pozabili« ima namen ohraniti našo dediščino, prikazati norijo vojn in opominjati naše rodove, da se take zgodbe ne bi ponovile.
Italija je svoj vstop v prvo svetovno vojno na strani antante pogojevala s pridobitvijo avstro-ogrskega ozemlja Južne Tirolske, Primorja in Dalmacije. To ji je bilo obljubljeno z londonskim memorandumom, pravico do okupacije pa si je izsilila z mirovnim sporazumom z Avstro-Ogrsko 3. novembra 1918. Poleg Primorja je zasedla tudi dele Kranjske in Koroške ter se z nekaterih manjših delov umaknila šele po podpisu rapalske pogodbe 12. novembra 1920. S tem je državna meja med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo potekala v dolžini 250 km po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem ter razdelila slovenski narod in ozemlje. Meja je uradno obstajala vse do podpisa pariške mirovne pogodbe leta 1947, ko se je vrnila na rob Padske nižine.
Italija je v 20. in 30. letih ob svoji celotni svoji kopenski meji pričela s sistemsko zasnovo in gradnjo obrambnih del, uradno pa se je utrjevanje t. i. Alpskega zidu pričelo leta 1931. Gradnji vojašnic v vseh večjih krajih, ki je potekala od leta 1924 dalje, se je leta 1933 pridružila tudi gradnja podzemnih utrdb, s katerimi so zapirali prehode v notranjost države. Obrambni sistem je prišel v operativno rabo po letu 1936, dograjevali pa so ga vse do leta 1943 in po drugi svetovni vojni uporabljali vse do leta 1991.
Na območju občin Idrije in Cerkno obstaja več obrambnih skupin Alpskega zidu, ki so imele skupno nalogo preprečevanja prehoda čez Hrušico in Trnovski gozd v Vipavsko dolino ali po dolini Idrijce do Soške doline. Obrambne skupine so tako obstajale pri Godoviču, Črnem Vrhu nad Idrijo, Zadlogu, Podroteji pri Divjem jezeru, Idriji, Spodnji Idriji, Želinu, okoli Cerknega in na Poreznu, vmesni prostor pa zapolnjujejo različna začasna obrambna dela ter zaledni stalni topniški položaji, ki so najbolj ohranjeni v Idrijskih Krnicah. Večina obrambnih skupin je poleg ledinskih oz. krajevnih dobila še imena po padlih italijanskih vojakih in častnikih v prvi svetovni vojni. Neposredno ob mejni črti je bil vzpostavljen tudi sistem manjših vojašnic, vse pa so povezovale številne nove ceste, ki so vojski zagotavljale nemoteno gibanje po območju.
Idrija je z italijansko zasedbo in potrditvijo meje postala eno izmed poveljniških središč ter imela po številu vojakov eno izmed največjih vojašnic ob rapalski meji. Danes je v vojašnici Costantino Brighenti, ki je bila uradno odprta leta 1933, Psihiatrična bolnišnica Idrija, v mestu pa je ohranjenih več stavb, ki so bile nekdanja poveljstva ostalih mejnih in državnih služb. Obrambna skupina ob potoku Nikova, sestavljena iz treh podzemnih utrdb, je zapirala dolinski prehod višje proti Vojskemu. Idrija bi bila v primeru spopada popolnoma uničena, saj bi napadalec moral proti utrdbam prodirati čez samo mestno jedro. Obrambna skupina je nosila ime po italijanskem Slovencu Valentinu Cudrigu.
Tako kot v Idriji je tudi pri Spodnji Idriji obstajala obrambna skupina treh podzemnih utrdb, ki je v bližini vojašnice na območju današnje industrijske cone branila dostop po dolini ob potoku Kanomljica proti Oblakovem vrhu, Dolenji Trebuši in Mostu na Soči. V zaledju obrambne skupine se cesta odcepi do osrednje stalne baterije topništva v Idrijskih Krnicah. Obrambna skupina tu se je imenovala po Luigu Bevilacqui – posthumno odlikovanem podporočniku inženircu, ki je padel februarja 1918 pri kraju San Dona ob reki Piavi.
Kljub odmaknjenosti Jelenka je zaradi njegove višine in razgledov kraljeva italijanska vojska tu konec tridesetih let namestila baterijo topništva enot mejne straže (GAF), njeni vnaprej pripravljeni betonski položaji, zaklonišča, podzemna skladišča in bivališča topničarjev so vidni še danes.