Živalstvo

IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK

Narava na Idrijskem je odraz stika med dinarskim in predalpskim svetom. Prostrani gozdovi, cvetoči travniki, čiste reke in celo negostoljubno skalovje nudijo dom številnim živalim in rastlinam. Območje je bilo zaradi svoje raznovrstnosti vedno privlačno za raziskovalce narave.

Živalstvo

Na območju geoparka je od divjadi najbolj številčna srnjad, ki ji najbolj ustrezajo površine z velikim deležem gozdnega roba. Povečuje se tudi delež jelenjadi, ki se čez dan zadržuje v gozdovih, ponoči pa izstopa na travnike in kmetijske površine. Gamsa srečujemo vse od nižinskih predelov do visokih, strmih in skalnatih pobočij. Zaradi ugodnih življenjskih razmer se povečuje prisotnost divjega prašiča, ki pa je v večjem delu še vedno bolj prehodnega značaja. Populacija divjega zajca rahlo upada, čemur botruje predvsem zmanjševanje kmetijskih in travnatih površin. V družini psov je najmočneje zastopana lisica. Čeprav ima sloves tatice, je v gozdu zelo pomembna zaradi uravnavanja številčnosti glodalcev ter odstranjevanja bolnih in poginulih živali. Obsežne površine mirnih in naravno ohranjenih gozdov ter prisotnost plodonosnega in sadnega drevja na opuščenih kmetijskih površinah omogoča ugodne razmere za obstoj medveda. Ta je na območju geoparka redno prisoten. Vedno pogosteje je prisoten tudi volk, ki se zadržuje v mirnih predelih gozdov. Navadno živi v tropih, ki štejejo do 7 živali in zasedajo do 1000 km2 veliko območje.

PreviousNext

Jazbec (Meles meles)

Poljski zajec (Lepus europaeus)

Siva čaplja (Ardea cinerea)

Vodomec (Alcedo atthis)

Soška postrv (Salmo marmoratus)

Človeška ribica (Proteus anguinus)

Med kunami lahko najpogosteje opazimo kuno belico, ki ima na prsih značilno belo liso, nekoliko redkeje pa tudi kuno zlatico z rumeno liso, dihurja, jazbeca, hermelina in podlasico. Še pogosteje kot same živali lahko opazimo njihove iztrebke, s katerimi označujejo svoj življenjski prostor.

V gozdnih predelih najemo naslednje vrste ptičev: črna žolna, divji petelin, gozdni jereb, koconogi čuk, kozača, triprsti detel, belohrbti detel, mali skovik. V obvodnih okoljih pa živijo čaplje (siva, mala in velika bela), mali martinec, mali deževnik, povodni kos, vodomec, kormoran. Vse omenjene vrste so zavarovane. V Sloveniji so vse vrste ptic pevk (z izjemo sive vrane, šoje in srake) zavarovane. Med ujedami so stalno prisotne kanje, kragulji, sokoli in orli, od vran pa šoja, sraka, krokar in siva vrana. Lovijo predvsem podnevi in se pri tem zanašajo na odličen vid, imajo dolgo življenjsko dobo in majhno število mladičev.

Od hroščev najdemo v geoparku več varovanih in kvalifikacijskih vrst Natura 2000, kot so bukov kozliček, alpski kozliček, rogač in močvirski krešič. Omenjene vrste za svoje razmnoževanje potrebujejo naravne gozdove z zadostno količino trohnečega lesa listavcev. Med dvoživkami prevladujejo hribski urh, veliki, robati in planinski pupek, navadna in zelena krastača ter navadni močerad.

V gozdnatih predelih živijo nekateri netopirji: veliki navadni in širokouhi netopir ter mali podkovnjak. Netopirji so zelo pomemben člen v naravnih ekosistemih. Vsi naši netopirji sodijo med zavarovane vrste. Ogrožajo jih predvsem uničevanje kotišč, uporaba pesticidov in osvetljevanje naravnega okolja. Zaradi insekticidov in osvetljevanja upada število žuželk, s katerimi se netopirji hranijo.

Lepa in čista Idrijca, ki se napaja v osrčju krajinskega parka Zgornja Idrijca, je zaradi izjemnega bogastva rib tudi pravi raj za ljubitelje športnega ribolova. Posebnost Idrijce je značilno marmorirana soška postrv. Poleg postrvi najdemo na območju geoparka še lipana, šarenko in potočno postrv. Soška postrv je v preteklosti zaradi vnosa potočne postrvi skoraj izginila. Dolgoletna skrbna vzgoja in vlaganje »čistokrvne« soške postrvi sta omogočila njen povratek, še vedno pa lahko v vodotokih najdemo tudi križance med obema vrstama.

V Divjem jezeru je bila najdena človeška ribica, ki je naša največja jamska žival. Človeška ribica ali beli močeril je edini predstavnik družine močerilarjev (Proteidae) v Sloveniji, obenem pa tudi edini evropski vretenčar, ki stalno živi v jamah. Je endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da je njeno območje razširjenosti omejeno na vodna telesa v podzemlju kraškega sveta Dinaridov. V Sloveniji je močeril zavarovan in kot ranljiva vrsta uvrščen na rdeči seznam.