Obrt in
kulinarika

IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK

Idrijsko se lahko pohvali z bogato dediščino obrti in kulinarike, ki je prepoznana in zaščitena tudi  v svetovnem merilu. Ob omembi Idrije marsikdo najprej pomisli na idrijsko čipko in idrijske žlikrofe.  

Obrt in rokodelstvo

Idrija je v svetu poznana tudi po idrijski čipki – ročno izdelani mojstrovini, ki v sebi združuje mnogo znanja in lepote. Zanjo je značilen klekljan trak – ris, ki nastane s prepletanjem niti in oblikuje motiv. Začetki izdelovanja čipk v Idriji segajo več kot 300 let nazaj. V preteklosti je klekljanje rudarskim družinam prinašalo dodaten zaslužek, danes pa predstavlja predvsem neizčrpen vir umetniškega ustvarjanja. Univerzalna vrednost je bila idrijski čipki priznana s skupnim vpisom enote »Klekljanje čipk v Sloveniji« na UNESCO reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Za ohranitev znanja klekljanja skrbi Čipkarska šola Idrija. Festival idrijske čipke, ki se vsako leto odvija v Idriji, pa je osrednja turistična prireditev, namenjena predstavitvi in promociji čipke.

Tudi na podeželju so obrti predstavljale pomemben vir zaslužka za prebivalce. Na Vojskem so bili znani žebljarji, na Črnovrški planoti pa so delovali pintarji – izdelovalci lesenih posod, ki so jih prodajali zlasti na sosednjo Vipavsko, in suhorobarji.

V Idrijskih Krnicah so od leta 1900 pa do 60. let prejšnjega stoletja kuhali oglje v oglarskih kopah. Najprej so ga prodajali v Italijo, pozneje pa so ga kuhali za potrebe idrijskega rudnika. Danes tradicijo oglarstva v Krnicah ohranjajo preko turistične prireditve oglarski praznik.

Prebivalci idrijskega podeželja so se ukvarjali tudi s kovaštvom, tkalstvom, vrvarstvom, mlinarstvom.

PreviousNext

Kulinarika

V Idriji ne moremo mimo idrijskih žlikrofov – kulinarične posebnosti iz testa in z nadevom iz krompirja, slanine ali ocvirkov in dišavnic, ki teknejo z različnimi omakami. Žlikrofe, ki so zaščiteni kot zajamčena tradicionalna posebnost, naj bi na prehodu v 19. stoletje v Idrijo prinesla nemška rudarska družina. Kot praznično jed so jo najpogosteje postregli z bakalco – golažem iz koštrunovega mesa. Ker je bila omaka tako dobra, so vanjo bakali (pomakali) kruh, kar je botrovalo njenemu imenu. V večjih družinah, ki so štele med pet in osem članov, so gospodinje za kosilo ali večerjo pripravile tudi po 700 žlikrofov.

Žlikrofe je treba znati prav jesti. Enega imaš v ustih, drugega na vilicah, tretjega pa si ogleduješ na krožniku.

Tudi sicer znajo gospodinje na Idrijskem iz preprostih sestavin pripraviti prave specialitete. Okusno enolončnico smukavc, originalno pripravljeno iz ohrovtovih listov, h kateri se prileže drobnjakova potica zeljševka, ki je lahko v sladki ali slani različici, ali slana potica ocvirkovca, ki je, kot že ime pove, nadevana z ocvirki.

V Spodnji Idriji radi postrežejo prfarske štruklje, vsekakor pa je ob obisku Idrije treba poskusiti geruš, tradicionalno rudarsko pijačo s pelinom, in tortico Rezi s sladkorno čipko po vzorcu idrijske. Podeželske sirarske kmetije se lahko pohvalijo z okusnimi siri in drugimi mlečnimi izdelki, čebelarji pa z vrhunskim medom.