Tehniška
dediščina

V krajinskem parku zgodovina gospodarjenja z gozdovi zajema več stoletij. Tesno je povezana z zgodovino rudnika živega srebra v Idriji, ki so ga odprli konec 15. stoletja. Takrat se je začelo skoraj petstoletno obdobje izkoriščanja idrijskih gozdov za potrebe rudnika, ki je les potreboval za žganje rude, podporne tramove v jami in kot gradbeni les. Po nekaterih ocenah naj bi rudnik letno porabil do 6300 m³ lesa, kar v celotni zgodovini delovanja rudnika nanese kar dobre 3 milijone m³ lesa (Kordiš, 1986).

Sprva so les sekali v okolici rudnika in tako so bili ti gozdovi kmalu izčrpani, kar je pripeljalo do tega, da so na prelomu iz 18. v 19. stoletje pričeli izkoriščati tudi bolj odmaknjene gozdove višje ob Idrijci in njenih pritokih. Zaradi značilnosti reliefa so se posluževali posebnih tehnik spravila lesa, kot so plavljenje lesa po rekah s pomočjo vodnih pregrad – klavž, vodne in zemeljske drče, živalske vprege in gozdne železnice ali laufi.

Rudniški gozdovi so v 20. stoletju prešli v državno last, kar pomeni, da je danes kar 90 % površine idrijskih gozdov v državnem lastništvu. Hkrati pa na Idrijskem nadaljujemo z bogato tradicijo načrtnega gospodarjenja z gozdovi (Pelhan, 2004).

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so začeli v teh gozdovih graditi sistem gozdnih cest in vlak, kar je omogočilo lažje spravilo lesa. Za spravilo iz strmih predelov so začeli uporabljati gozdne žičnice; od teh sta iz nedavne preteklosti posebej znana idrijski izvlek in idrijski voziček. Kljub tehnološkemu napredku pa je še vedno v uporabi tudi spravilo lesa s konji, ki se ga poslužuje predvsem za redčenje mlajših gozdov, saj bi s traktorskim spravilom mlade sestoje preveč poškodovali.

Gnezdov žični izvlek (Idrijski izvlek)
Ko so v začetku 19. stoletja pričeli z gradnjo gozdnih cest za prevoz lesa iz oddaljenih gozdov, so lesno bogati gozdovi kljub temu zaradi strmih pobočij ostali nedostopni. Domačin z Vojskega Štefan Gnezda, rojen leta 1907 na domačiji Pr’ Baštetu, je zato leta 1928 skonstruiral prvo žičniško napravo na Slovenskem. Sprva je uporabljal žične vezi, škripce in lesen vitel na volovsko vprego, leta 1932 pa star kamion priredil za pogon žičnega žerjava. Tako je bilo mogoče les spravljati tudi s strmih in težko dostopnih pobočij, manj pa je bilo tudi poškodb na gozdnem drevju in tleh. Danes je napravo, ki je delovala do leta 1964 in ima velik pomen za razvoj žičničarstva na Slovenskem, mogoče videti v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Na Vojskem blizu domačije, kjer je bil Gnezda rojen, pa danes stoji maketa naprave.