Idrija UNESCO
Globalni Geopark

Območje Geoparka Idrija je geomorfološko izredno pestro. Zaznamujejo ga visoke kraške planote brez površinskih tekočih voda, presenečajo pa z jamami, brezni, vrtačami in drugimi kraškimi pojavi. Te kraške planote ležijo na nadmorski višini od 650 do 800 m, izjemoma celo do 1.100 m nad morjem. Razprostranjene kraške planote med seboj ločujejo ozke in globoke rečne doline. Na sotočjih ali večjih prodnatih nanosih so reke ustvarile možnost za razvoj naselij: na sotočju Idrijce in Nikove je zraslo mesto Idrija, na sotočju Idrijce in Kanomljice je nastala Spodnja Idrija, na sotočju Idrijce in Belce pa Idrijska Bela. Svoj pečat Idrijskemu daje tudi idrijski prelom, ki idrijsko območje dobesedno reže na pol. Čez Geopark Idrija poteka v smeri od JV proti SZ. Vzdolž njega je Kanomljica izoblikovala eno izmed najlepših dolin na Idrijskem. Za dih jemajoče poglede od Alp do Jadranskega morja pa poskrbijo visoki razgledni vrhovi (Javornik, Špičasti vrh, Čelkov vrh, Velika peč, Hudournik, Jelenk, Hleviška planina, Sivka, Mrzli vrh itd.), ki se dvigajo iznad kraških planot vse do nadmorske višine 1.140 m n. m., kolikor je višina najvišjega vrha v Geoparku Idrija – Javornika.

Idrijsko-Cerkljansko hribovje (zahodna Slovenija), posledično tudi Geopark Idrija, ima zapleteno geološko sestavo, a je hkrati v geološkem pogledu tudi eno najbolj raziskanih v Sloveniji. Kamnine, ki jih na površju lahko opazujemo v Geoparku Idrija, so stare od 340 do 60 milijonov let.

Najstarejše kamnine so temnosivi skrilavci in peščenjaki karbonske starosti (323–299 mio let). Nekoliko mlajši so kremenovi peščenjaki, dolomiti in s fosili bogati apnenci iz permskega obdobja (273–252 mio let). Sledijo pisano razvite kamnine skitske starosti iz najnižjega dela triasa (252–251 mio let). Dolomiti, laporovci in različni apnenci so najpogostejše kamnine tega obdobja in prekrivajo obsežne predele idrijskega ozemlja. Tudi slabo plastnati dolomit in konglomerat anizijske starosti (247–242 mio let) sta zelo pogosti kamnini. V njem so oblikovana strma pobočja, prekrita s plitvo, slabo rodovitno preperino. Sledilo je zelo dramatično obdobje geološke zgodovine idrijskega ozemlja. V začetku anizija pred 247 milijoni leti so se pričela obsežna premikanja v okviru idrijske srednjetriasne normalne tektonske faze. Na idrijskem ozemlju je nastalo več brazdastih tektonskih jarkov (aulakogeni) v smeri vzhod–zahod. V enem izmed njih, v tako imenovanem rudiščnem brazdastem jarku, je nastalo tudi svetovno znano idrijsko živosrebrovo rudišče. Ob močnih normalnih prelomih z vertikalno komponento premikov od 600 do 900 m, so bili posamezni bloki dvignjeni, drugi pa so zaostajali ali pa so spuščeni. Na dvignjenih blokih je bilo erodiranih okrog 750 m plasti. Odstranjene so starejše anizijske, skitske, permske in delno karbonske kamnine, tako da ležijo na nekaterih blokih v rudišču neposredno na erodiranih karbonskih klastitih različne srednjetriasne ladinijske kamnine. V končni fazi razvoja idrijskega srednjetriasnega tektonskega jarka je celotno območje prekrilo močvirje, kjer so nastajale z organskim materialom bogate kamnine z lokalnim imenom »plasti skonca« ladinske starosti (242–237 mio let). Ob globokih prelomih so pritekale hidrotermalne raztopine, bogate z živim srebrom. Na svoji poti proti površju so prepojile vse starejše plasti od karbona do starejših ladinijskih kamnin. Nastale so različne, tudi zelo bogate epigenetske cinabaritne rude. Delno pa so se bogate cinabaritne raztopine in cinabaritni geli izlivali neposredno v močvirje. Nastale so izredno bogate (do 78 % Hg) neobičajne singenetske sedimentne cinabaritne rude. Zaključno obdobje ladinijskih tektonski dogajanj je spremljalo obsežno vulkansko delovanje z izlivi diabaza in keratofirja.

Po umiritvi srednjetriasnih (ladinijskih in anizijskih) tektonskih dogajanj so se v karniju (237–227 mio let) na celotnem idrijskem ozemlju začele odlagati plasti z različki kremenovih konglomeratov in peščenjakov, veliko je tudi apnencev in belega dolomita. V noriju in retiju (227–201 mio let) je pogosto nastajal stromatolitni in onkolitni dolomit, tako imenovani »glavni dolomit«, z redkimi apnenčevimi vložki. Jurske apnence in dolomite dobimo le na Trnovskem gozdu, južno od našega ozemlja. Sledijo bolj ali manj plastnati organogeni spodnjekredni (145–100 mio let) in zgornjekredni apnenci (100–66 mio let). Sedimentacija se na idrijskem ozemlju zaključi s paleocensko-eocenskimi flišnimi kamninami, ki so stare »le« 66–34 mio let.

Zaradi obsežnih posledic tektonike, ki se je pričela v obdobju terciarja po 66 milijoni let in zaradi katerega se dvigujejo Alpe, opisanega normalnega stratigrafskega zaporedja kamnin ne najdemo nikjer na Idrijskem. Pri konvergenci (približevanju) evrazijske in afriške tektonske plošče, oziroma podrivanja jadranske mikroplošče pod evrazijski kontinent, sta se na prostoru Slovenije oblikovali dve veliki geotektonski enoti. Zahodni in osrednji del Slovenije prištevamo Zunanjim Dinaridom, ki proti vzhodu postopno prehajajo v Notranje Dinaride, severozahodni del Slovenije pa gradijo Južne Alpe, ki so od severa narinjene proti jugu na Zunanje Dinaride. Obe geotektonski enoti sta zgrajeni iz obsežnih, litostratigrafsko zapleteno sestavljenih, narivnih enot.

Idrijsko ozemlje je del Zunanjih Dinaridov in ima zato značilno narivno zgradbo. Razvilo se je iz velike polegle gube. Plasti zgornjega krila imajo seveda inverzno lego. Zaradi nadaljnjih premikanj pa je bila guba razrezana na posamezne velike pokrove in vmesne krovne luske, ki so se ob narivnih ploskvah premikale proti jugozahodu, lahko tudi za več deset kilometrov. V globlji podlagi celotnega idrijskega ozemlja leži hrušiški pokrov iz kamnin od karbona do paleocensko-eocenskega fliša v normalni legi. Na hrušiški pokrov je narinjena koševniška vmesna krovna luska. Gradijo jo kamnine spodnje in zgornje krede prav tako v normalni legi. Sledijo delno normalno, delno inverzno ležeče plasti zgornjetriasnega norijsko-retijskega dolomita čekovniške vmesne krovne luske. Prekrivajo jo inverzno ležeče karbonske, permske, skitske, ladinijske in karnijske kamnine kanomeljske vmesne krovne luske. Najvišje ležeča narivna enota je trnovski pokrov, ki je sestavljen iz dveh narivnih grud. Spodnjo imenujemo idrijska krovna gruda. Sestavljajo jo plasti od karbona do norija in retija v normalni legi in delno inverzni legi. V njenem okviru se nahaja idrijsko živosrebrovo rudišče. Zgornjo narivno enoto imenujemo tičenska krovna gruda. Zgrajena je iz kamnin od spodnjega skita do eocenskega fliša v normalnem zaporedju.

Posledica narivanja in današnjega stanja erozije so poleg obsežnih izravnav tudi velika tektonska okna, ki ležijo v globoko vrezanih dolinah. V soteski Idrijce leži enojno tektonsko okno Strug, v grapi Nikove pa enojno Bevkovo tektonsko okno. Redek fenomen v južnoalpskem prostoru predstavljata trojni tektonski okni v Bratuševi grapi in Zgornji Kanomlji. Tu so pod kanomeljsko vmesno krovno lusko razgaljene še plasti čekovniške in koševniške vmesne krovne luske ter kamnine Hrušiškega pokrova.

Od številnih prelomov omenimo le dva največja. Znameniti idrijski prelom, ki seka celotno Slovenijo in je lepo viden tudi na satelitskih posnetkih. Pri Idriji se nanj priključi prav tako močan regionalni zalin prelom. Oba preloma sta bila v začetni fazi oblikovana kot normalna preloma z vertikalno komponento 480 m. Zaradi spremembe napetostnih razmer sta se pozneje preoblikovala v zmična preloma. Horizontalna komponenta premika ob idrijskem prelomu je okrog 2500 metrov.

Poenostavljena geološka karta Geoparka Idrija

Geološka karta 1 : 120 000

Geološka karta 1 : 50 000

Geološka karta 1 : 50 000 z naravnimi in kulturnimi zanimivostmi

Bogato razviti in večkrat tudi nekoliko posebni kraški pojavi na Idrijskem so odraz zapletene kamninske sestave ter tektonske in morfološke razčlenjenosti močno razgibanega idrijskega sveta. V širšem pogledu lahko razčlenimo kras na Idrijskem na visoki kras in na osameli kras, ki zajema ostali »nekraški« svet na Idrijskem.

Visoki kras zajema območje Pevca, Idrijskega Loga, Zadloga, osrednji del Črnovrške planote, Predgriž in Lom ter godoviški del Hotenjskega podolja. Proti jugu in zahodu se nadaljuje po obrobju Trnovskega gozda, Javorniku in Hrušici. Zaradi geoloških razmer prehaja visoki kras na drugi strani doline Idrijce v plitvejši apnenčev kras Zagrebenca, Gladkih skal in doline Nikove. V geološkem pogledu gradijo visoki kras in plitvejši apnenčasti kras spodnje- in zgornjekredni apnenci. Za visoki kras so značilne globoko zakrasele karbonatne kamnine, predvsem apnenci, z vsemi značilnostmi klasičnega krasa – na površju najdemo številne vrtače, škraplje in žlebiče; v podzemlju globoka brezna in subhorizontalne krajše jame; na narivnih obrobjih pa krajše ponikalnice in požiralnike (»zakriti kras«). Omenimo le 400 m globoko Habečkovo brezno, znameniti bruhalnik Divje jezero in močne Podrotejske izvire.

Ves preostali del idrijskega ozemlja, kjer ni razvit visoki kras, prištevamo v formalnem pogledu med »nekraški« svet, vendar kraške pojave, ki jih prištevamo osamelemu krasu, najdemo tudi tu posamezno ali v skupinah. Po navadi je razvit v različno starih apnencih in dolomitih sredi neprepustnih kamnin (skrilavci, kremenovi peščenjaki itd.). Obseg in razvitost kraških pojavov sta odvisna od geoloških danosti, in sicer petrografskega značaja kamnin, velikost golice, debeline prepustnih kamnin, tektonike, hidroloških pogojev in podnebnih razmer. Osameli kras je v večjem obsegu značilno razvit na Krnicah, Ledinski planoti, Vojskarski planoti in v Srednji Kanomlji.

Glavni vodni tok Geoparka Idrija predstavlja reka Idrijca z večjimi pritoki: Belca, Zala, Nikova, Kanomljica in Trebuščica.

Okoliške zakrasele visoke kraške planote so večinoma brez površinskih vodnih tokov, saj zaradi zakraselega površja voda hitro ponikne v tla. Le ob močnem deževju za kratek čas nastanejo vodni tokovi. Ob močnih padavinah, če je vode preveč ali pa zaradi zamrznjenih tal voda ne prehaja v podzemlje, pa voda nekatere predele teh kraških planot poplavi.

Še ena zanimivost. Čez Geopark Idrija poteka razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem. Prvemu pripada soško porečje, v katero spada reka Idrijca s svojimi pritoki, v drugega pa se zlivajo vode iz Ledinske planote, ki se po Žirovnici izlijejo v Sovro in nato po reki Savi vse do Donave in v Črno morje.

Za Geopark Idrija je značilno zmerno celinsko podnebje. Povprečne oktobrske temperature so višje od aprilskih. Značilen je submediteranski padavinski režim s povprečno letno količino padavin približno 2.500 milimetrov letno. Letno sta dva padavinska viška. Prvi je spomladi v aprilu, drugi pa jeseni v novembru. Najmanj padavin je pozimi (februarja) in poleti (julija). Pozimi je pogost pojav temperaturni obrat, ko se hladen zrak z meglo zadržuje na dnu kotlin, višjeležeča območja pa imajo toplo in jasno vreme.

Svet, na katerem se razprostirajo idrijski gozdovi, leži med Julijskimi Alpami na severu in Trnovsko planoto na jugu in pomeni prehod med Vzhodnimi Alpami in Dinarskim gorstvom.

Pokritost z gozdom v Geoparku Idrija je skoraj 79 %, kar je precej več od slovenskega povprečja.
Prevladujoča združba na Idrijskem je dinarski jelovo-bukov gozd (Omphalodo-Fagetum).

Posebnosti Geoparka Idrija so blagajev volčin, alpska mastnica, dlakavi sleč, navadna slejka, dvocvetna vijolica, kranjski volčič, tevje, avrikelj, maslenica, idrijski jeglič, alpski zvonček, rjasti sleč, šmarnica, netresk, velika mrtva kopriva idr.

Na območju Geoparka Idrija je leta 2018 živelo 11.730 prebivalcev (približno 5.890 moških in 5.840 žensk). Po številu prebivalcev sta se med slovenskimi občinami Občina Idrija in s tem Geopark Idrija uvrstila na 45. mesto. V zadnjih letih število prebivalcev rahlo pada. Tako je bilo tudi v letu 2018. Naravni prirast v tem letu je bil negativen (št. živorojenih je bilo manjše od št. umrlih), selitveni prirast je bil pozitiven (priselilo se je več ljudi, kot se jih je izselilo). Seštevek naravnega in selitvenega prirasta pa je bil še vedno negativen, torej je število prebivalcev rahlo upadlo.

Povprečna starost občanov v letu 2018 je bila 44,8 leta in tako višja od povprečne starosti prebivalcev Slovenije, ki je znašala 43,3 leta.

Gostota prebivalstva na km2 je v letu 2018 znašala 40 prebivalcev, kar pomeni, da je manjša od gostote naselitve celotne države, ki je znašala 120 prebivalca/km2. Najgosteje je poseljen del občine v dolini reke Idrijce, kjer se nahajata največji naselji na območju geoparka, to sta Idrija in Spodnja Idrija. Naselji sta izrazito urbani, saj tu živi več kot polovica prebivalstva občine. Vsa ostala naselja, ki po večini ležijo na hribovitem območju občine ali na uravnanih kraških planotah, so precej manjša.

Zgodovina mesta Idrije je od njegovega rojstva zaznamovana z rudarstvom. Leta 1500 so odprli Antonijev rov, ki je še danes odprt kot del turistične ponudbe. Izkopavanje rude je trajalo do leta 1987, ko se je zaradi padca cene živega srebra na svetovnem trgu začel postopek zapiranja rudnika.

Po zaprtju si je Idrija kljub hudi izgubi velikega podjetja hitro opomogla. Po letu 1975 so nastali obrati sodobne elektro- in kovinskopredelovalne industrije, med njimi dva največja Kolektor in Hidria, ter manjša podjetja. Oba velika koncerna precejšnji delež proizvodnje izvažata v tujino. V Geoparku Idrija je večje podjetje še podjetje klimatskih naprav.

Kmetijstvo je bilo nekdaj precej razvito v višjih legah, na planotah, kljub velikim naklonom površja, hudim zimam in ne najbolj ugodni prsti. Danes se kmetijstvo v večini opušča, travniki in pašniki se zaraščajo. Večje kmetije so ostale le še na ugodnejših legah, mladi pa povečini odhajajo na delo v večja mesta. Na območju Geoparka Idrija se v zadnjih letih uveljavljata pridelava mlečnih izdelkov in prodaja mesa, poleg tega pa še konjereja, ovčjereja in čebelarstvo. Z vstopom v EU, ki vodi ugodno kmetijsko politiko s finančnimi podporami, se ohranjata poselitev in kulturna krajina na območjih, ki so slabša za kmetijstvo.

Od obrti omenimo eno najpomembnejših in bolj prepoznavnih, in sicer čipkarstvo. Klekljanje se je v Idriji začelo na koncu 17. stoletja in se od tu razširilo na okoliške kraje. V času rudarjenja so gospodinje klekljale, da je družina lažje preživela. Danes je idrijska čipka pomemben prepoznaven element Geoparka Idrija.

Bogata tehniška in kulturna dediščina, ki jo je zapustil pesto let delujoči rudnik živega srebra v Idriji, skupaj z izjemno naravno dediščino daje dobro osnovo za uspešen razvoj turizma.

V Strategiji razvoja turizma Občine Idrija 2019–2023 je zapisana vizija destinacije Idrija:

Idrija je zelena butična zakladnica dediščine svetovnih razsežnosti, ki zna povezati izročilo prejšnjih rodov z novo ustvarjalnostjo. V mestu obiskovalci širijo horizonte svojih znanj, v okolici pa se prepuščajo rekreaciji in miru v atraktivni in slikoviti, predvsem pa neokrnjeni naravi.

Geopark Idrija nastopa v Strategiji razvoja turizma Občine Idrija 2019–2023 kot eden izmed štirih stebrov, ki so:

• Dediščina živega srebra – UNESCO Svetovna dediščina (interes: zgodovina in tehnika)
• Idrijska čipka – UNESCO Nesnovna dediščina človeštva (interes: umetnost in dizajn)
• Idrijski žlikrofi (interes: gastronomija)
• Geopark Idrija – UNESCO Globalni geopark (interes: narava in rekreacija)

Kljub temu, da je Geopark Idrija v strategiji zastopan kot ločen steber, pa sodelovanje s preostalimi stebri vseeno poteka.

Geopark Idrija ima zaradi reliefnih značilnosti nekoliko neugoden prometni položaj. Glavna in najbolj obremenjena cestna povezava preko Idrijskega je obnovljena državna glavna cesta iz smeri Ljubljane skozi naselje Godovič. Od tam se spusti po ozki dolini reke Zale v Idrijo in se nato po ozki dolini reke Idrijce nadaljuje v smeri Cerknega, Tolmina in naprej proti Posočju. Ta prometnica ima na območju geoparka še tri pomembne odcepe državnih regionalnih cest, in sicer proti Ajdovščini in Žirem ter skozi Kanomljo. Geopark Idrija razpolaga še z zelo razvejano mrežo lokalnih ožjih cest.

Železniško omrežje na območju ni zgrajeno. Najbližji železniški povezavi sta v Logatcu in na Mostu na Soči.

Najbližje letališče je državno letališče Jožeta Pučnika Ljubljana na Brniku, od Idrije oddaljeno približno 80 km. V bližini se nahaja še letališče Ronchi dei Legionari v pokrajini Furlanija – Julijska krajina v Italiji, ki je od Idrije prav tako oddaljeno 80 km.