Krajinski park
Zgornja Idrijca
IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK
Dediščina rudarjenja
Najobsežnejša dediščina v Idriji in okolici je dediščina rudarjenja. Ohranjeni objekti, ki jih najdemo tudi v Krajinskem parku Zgornja Idrijca, pričajo o izjemnem položaju tega območja v proizvodnji živega srebra.
Dediščina vojnega časa
Politične in družbene spremembe so pustile svoj pečat na objektih nepremične dediščine na Idrijskem. Še posebej jih je zaznamoval čas prve in druge svetovne vojne, iz katerih danes ostajajo vojaške poti, obmejne utrdbe, grobišča, itd., ki nas opominjajo na bolečo bližnjo preteklost.
Dediščina gozdarstva
Gozdovi v krajinskem parku imajo večstoletno zgodovino gospodarjenja z gozdovi, ki je tesno povezana z zgodovino rudnika živega srebra v Idriji, ki so ga odprli konec 15. stoletja. Takrat se je začelo skoraj petstoletno obdobje izkoriščanja idrijskih gozdov za potrebe rudnika, ki je les potreboval za žganje rude, podporne tramove v jami in kot gradbeni les. Po nekaterih ocenah naj bi rudnik letno porabil do 6300m3 lesa, kar je v celotni zgodovini delovanja rudnika kar dobre 3 milijone m3 lesa. (Kordiš, 1986)
Sprva so les sekali v okolici rudnika in tako so bili ti gozdovi kmalu izčrpani, kar je pripeljalo do tega, da so na prelomu iz 18. v 19. stoletje pričeli izkoriščati tudi bolj odmaknjene gozdove višje ob Idrijci in njenih pritokih. Zaradi značilnosti reliefa so se posluževali posebnih tehnik spravila lesa, kot je plavljenje lesa po rekah s pomočjo vodnih pregrad – klavž, vodne in zemeljske drče, živalske vprege in gozdne železnice ali laufe.
Rudniški gozdovi so v 20. stoletju prešli v državno last, kar ima za posledico, da je danes kar 90% površine idrijskih gozdov v državnem lastništvu. Hkrati pa to pomeni, da je za gozdove značilna bogata tradicija načrtnega gospodarjenja z gozdovi. (Pelhan, 2004)
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so začeli v teh gozdovih graditi sistem gozdnih cest in vlak, kar je omogočilo lažje spravilo lesa. Za spravilo iz strmih predelov pa so začeli uporabljati gozdne žičnice, od teh sta iz nedavne preteklosti posebej znana idrijski izvlek in idrijski voziček. Kljub tehnološkemu napredku pa je še vedno v uporabi tudi spravilo lesa s konji, ki se uporabljajo predvsem za spravilo lesa iz redčenj mlajših gozdov, saj bi s traktorskim spravilom take mlade sestoje preveč poškodovali.
Gnezdov žični izvlek (Idrijski izvlek)
Ko so v začetku 19. stoletja pričeli z gradnjo gozdnih cest, za prevoz lesa iz oddaljenih gozdov, so lesno bogati gozdovi kljub temu zaradi strmih pobočij ostali nedostopni. Domačin iz Vojskega Štefan Gnezda, rojen leta 1907 na domačiji Pr’ Baštetu je zato leta 1928 skonstruiral prvo žičniško napravo na slovenskem. Sprva je uporabljal žične vezi, škripce in lesen vitel na volovsko vprego, leta 1932 pa star kamion priredil za pogon žičnega žerjava. Tako je bilo mogoče les spravljati tudi iz strmih in težko dostopnih pobočij, manj pa je bilo tudi poškodb na gozdnem drevju in tleh. Danes je napravo, ki je delovala do leta 1964 in ima velik pomen za razvoj žičničarstva na slovenskem mogoče videti v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Na Vojskem blizu domačije, kjer je bil Gnezda rojen, pa danes stoji maketa naprave.
VISIT IDRIJA
