Dediščina rudarjenja
Najobsežnejša je v Idriji dediščina rudarjenja. Ohranjeni so objekti, monumentalne tehniške naprave in stroji in ostali objekti, ki pričajo o izjemnem položaju tega območja v proizvodnji živega srebra.
Najpomembnejši objekti dediščine rudarjenja:
- Magacin
- Kamšt z vodnim kanalom Rake in jezom pri Kobili
- Kanomeljske oz. Ovčjaške klavže
- Žgalnice v okolici Idrije, Pšenk
Status: Spomenik državnega pomena
Nad starim mestnim jedrom dominira grad Gewerkenegg iz 16. stoletja, ki je skozi stoletja služil za sedež rudniške uprave ter za skladiščenje živega srebra. Bil je center trgovanja z živim srebrom v Idriji, od tu je živo srebro pričenjalo svojo pot v svet. Danes je v njem sedež Mestnega muzeja Idrija.
Status: Spomenik državnega pomena
Sodi med najstarejše ohranjene in še vedno odprte vhode v rudnik na svetu. Izkopali so ga leta 1500. Prvotno je bil podprt z lesom, 1766 pa obzidan v rov ovalne oblike. V vhodnem delu je kapela Sv. Trojice iz 18. stol. Antonijev rov je urejen kot podzemni muzej.
Za vodič po Antonijevem rovu kliknite TUKAJ.
Status: Spomenik lokalnega pomena
Rudarsko naselje z začetki v 15. stol., se je razvilo v mesto v 17. in 18. stol. V ožjem mestnem središču je značilna meščanska trška arhitektura (upravna poslopja in stanovanjske stavbe). Značilne so rudarske hiše ter rudarski bloki – prhauzi.
Status: Spomenik lokalnega pomena
Del poti po kateri je potekal prevoz živega srebra. Pot je neločljivo povezana z rudarjenjem in trgovanjem s tekočo kovino.
Status: Spomenik državnega pomena
Velika enonadstropna zgradba, ki so jo kasneje uporabljali za skladišče je bila zgrajena v baročnem stilu v starem mestnem jedru leta 1764. Zgradba se je uporabljala za shranjevanje žita in ostalih živil, ki so jih uporabljali kot plačilo za rudarje. Na fasadi magacina so nameščene spominske plošče zaslužnim osebnostim idrijske zgodovine (Jožef Mrak, Marko Vincenc Lipold, Balthasar Hacquet, Franc Anton Steinberg, Ivanka Ferjančič in Henrik Freyer).
Status: Spomenik državnega pomena
Najstarejše kamnito gledališče iz leta 1769 v Sloveniji. Zgradba priča o bogastvu in raznolikosti kulturne dediščine v Idriji, ki vključuje tudi gledališko produkcijo. Prenovljeno je bilo večkrat, vendar kljub temu ohranja originalen zgled vse do danes.
Status: Spomenik državnega pomena
Žganje rude se je skozi pet stoletij razvijalo od najpreprostejših kop v 16. stoletju do izpopolnjenih rotacijskih peči, ki so delovale do leta 1995.Topilnica Rudnika živega srebra Idrija obsega končno postajo žičnice, separacijo, transportni trak, zbirni bunker s podajalnikom, rotacijsko peč in dimno komoro z dimovodom. Za celotno območje se izdeluje načrt obnove in revitalizacije topilnice.
Status: Spomenik lokalnega pomena
Peč za predelavo drobne rude (zrna do premera 30 mm). Konstrukcija peči je izvirna idrijska izpopolnitev jaškastih peči ob koncu 19. stol. Je del kompleksa topilnice.
Status: Spomenik državnega pomena
Jašek iz leta 1792, ki je služil za transport rudarjev in materiala do globine 272 metrov. V vhodni stavbi jaška Frančiške so razstavljeni rudniški stroji in naprave, ki deloma še vedno delujejo. Med drugimi tudi Kleyeva črpalka iz leta 1893, ki je petdeset let služila za črpanje jamske vode in je po znanih podatkih edina tovrstna ohranjena v svetu.
Status: Spomenik državnega pomena
Najpomembnejši jašek za tovorjenje materiala in rudarjev. Povezoval je vseh 15 obzorij. Zgrajen je bil leta 1786, danes pa je zasut. V bližini Jožefovega jaška so razstavljene obnovljene rudniške lokomotive za transport rude skozi mesto. Tik ob jašku je urejen Scopolijev spominski vrt, kjer cvetijo redke rastline iz okolice, ki so jih opisovali prvi botaniki, ki so prišli raziskovat v Idrijo.
Status: Spomenik lokalnega pomena
S kopanjem jaška Inzaghi so pričeli leta 1764 in končali leta 1890. Takrat je obsegal kotlovnico in strojnico. Kasneje so namestili še dvigalo, ki je služilo za izvoz rude na površje in transport rudarjev in opreme. Strojnica in motorji iz strojnice so bili obnovljeni leta 2005, in danes služi kot Turistično informacijski center.
Kamšt z vodnim kanalom Rake in jezom pri Kobili
Status: Spomenik državnega pomena
Konec 16. stoletja so pri Kobili zajezili reko Idrijco in zgradili prve rake - vodni kanal, ki je bil sprva speljan do središča mesta. Danes poteka le še od jezu pri Kobili do Kamšti. Vodni tok iz Rak je stoletja poganjal rudniške naprave "kamšti", ki so črpale jamsko vodo in dvigovale rudo. Z adnjo kamšt, ki je še o hranjena, so zgradili leta 1790 in je delovala neprekinjeno kar 160 let. Iz globine 283 m je črpala 300 litrov vode na minuto. Ogromno leseno vodno kolo ima premer 13,6 m.
Status: /
Gozdna železnica, dolžine 100 do 3000m, se je včasih uporabljala za transport lesa iz osrčja gozdov do klavž, od kjer se je les nato tovoril po vodi do Idrije. Lauf je edina tovrstna naprava v bivši Avstroogrski monarhiji in je bila verjetno prva na svetu. Narejena je iz lesa, z izjemo koles vozičkov in drugih majhnih delov naprave, ki so bili narejeni iz jekla.
Status: Spomenik državnega pomena
Kamnita vodna pregrada z lesenim nadstreškom. Z izpustom vode iz umetnega jezera za pregrado in s tem ustvarjenim poplavnim valom je služila za plavljenje lesa do idrijskega rudnika.
Status: Spomenik državnega pomena
Kamnita vodna pregrada zaščitena z nadstreškom. Izvedba in princip delovanja sta izum idrijskega graditelja Jožefa Mraka.
Status: Spomenik državnega pomena
Največje od vseh ohranjenih klavž na reki Idrijci, imenovane tudi Idrijske klavže. Zgrajene so bile leta 1774. Kamnita vodna pregrada je dolga 41 m za plavljenje lesa do idrijskega rudnika.
Kanomeljske oz. Ovčjaške klavže
Status: Spomenik državnega pomena
Kamnita vodna pregrada za plavljenja lesa do idrijskega rudnika, zgrajena v času Napoleona. Po obnovitvi leta 2005 pa je akumulacija vode za pregrado namenjena za malo hidroelektrarno.
Žgalnice v okolici Idrije, Pšenk
Status:/
V okolici Idrije je bilo najdenih 21 starih žgalniških mest z odvali s cinobrom prevlečenega lončenega drobirja. Najbližja žgalnica je bila najdena na Lenštatu v Idriji, najbolj oddaljene pa se nahajajo 6-7 km zračne linije od rudnika (Čekovnik, Kanomlja). Do žgalnic so tovorili lončene posode, že sortirano in na drobne koščke zdrobljeno rudo in izpirek (šlih).